Objem, dolg eno leto

Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.

Predstavljaj si objem nekoga, ki ti je res blizu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki te ni nikoli zares objel, pa bi te moral. Pa si želiš, da bi te.
Predstavljaj si objem bližnjega, ki ga niti ni več na tem svetu.

Predstavljaj si objem nekoga, ki s tabo zdrži do konca.
Ki s tabo zdrži do konca, pa naj bo tvoja nevihta še tako divja.

Objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Predstavljaj si, v kaj je oblečena tvoja oseba.
Mehko, nežno tkanino, ki dehti po njenem prijetnem, domačem telesnem vonju.

Predstavljaj si prostor, kjer se objemata.
Predstavljaj si ležišče ali sedež, na katerem sta skupaj.

Predstavljaj si dih, svoj in njen, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si utrip srca, svojega in njenega, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si njene besede, ki jih ne izgovori, pa veš, da jih misli:
vse bo v redu, vse bo v redu.

V objemu si predstavljaj, kako te obliva hormon ljubezni.
Predstavljaj si vso toplino, ki jo potrebuješ.

Predstavljaj si objem, ki ugasne vse tvoje alarme.
Ki pomiri vsako tvojo celico.

V objemu se sprošča tvoje telo, mišica za mišico, vlakno za vlaknom.
Dokler ne zapreš oči in odplavaš v sen gotov, gotova, da objem bo še vedno tu, ko se zbudiš.

Vse bo v redu, vse bo v redu.

(Tako sem v mislih objela svojega očeta nekaj tednov pred njegovo nenadno smrtjo.)

Dekle iz ogledala

Kdaj jočeš pred ogledalom, kot joče Katja?

Bolečina Katji zarine nož v srce in ga še nekajkrat obrne, da bi zaleglo, ona pa nima nikogar, ki bi s toplimi dlanmi zajel njena lica in z njih obrisal hudournik solz, ki si je tam utrl svojo strugo.

Zateče se v kopalnico, ko ji srce poka in krvavi, zaklene vrata in čaka, da vihar popusti.

Hiša je sicer polna, a Katja je sama s hromečo bolečino in zdi se ji, da je ne bo nikoli konec.

Naslonjena na vrata z dlanmi pokriva svoje oči, da jih ne izjoče, in z odprtimi usti hlasta za zrakom. Tako sama je z bolečino, ki ji razjeda prsni koš.

Naenkrat ugotovi, da v kopalnici ni sama.
Dvigne pogled in zagleda dekle, ki že ves čas zre vanjo iz ogledala.
Vidi njena napol odprta usta.
Njen razboleli obraz.
Njene izpraznjene oči in razmočena lica.

Gledata se iz oči v oči.

Dekle iz ogledala s pogledom raziskuje Katjin žalostni obraz.
Nežno jo boža s svojimi modrimi očmi, ki govorijo: Vem, da boli. S tabo bom, dokler ne mine.

Zdaj druga drugo bodrita: Nisi sama, s tabo bom, dokler ne mine.

Gledata se in si s pogledom izpirata bolečino, ki se je razpasla v prsnem košu.
Dokler se ne umiri srce.
Dokler se ne ustavi deževje na obrazu.

S pogledom si božata lica, kot mama boža lica svoji deklici.

Nato Katja stopi k umivalniku, odpre pipo in sklene dlani, da jih napolni z vodo.
Skloni se in s hladno vodo z obraza obriše še zadnje sledove svoje žalosti in osamljenosti.

Še zadnjič pogleda dekle iz ogledala, se ji skoraj nežno nasmehne,
ko obe v en glas ponovita: Nisi sama.