Objem, dolg eno leto

Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.

Predstavljaj si objem nekoga, ki ti je res blizu.
Predstavljaj si objem nekoga, ki te ni nikoli zares objel, pa bi te moral. Pa si želiš, da bi te.
Predstavljaj si objem bližnjega, ki ga niti ni več na tem svetu.

Predstavljaj si objem nekoga, ki s tabo zdrži do konca.
Ki s tabo zdrži do konca, pa naj bo tvoja nevihta še tako divja.

Objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.

Predstavljaj si, v kaj je oblečena tvoja oseba.
Mehko, nežno tkanino, ki dehti po njenem prijetnem, domačem telesnem vonju.

Predstavljaj si prostor, kjer se objemata.
Predstavljaj si ležišče ali sedež, na katerem sta skupaj.

Predstavljaj si dih, svoj in njen, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si utrip srca, svojega in njenega, ki se uglašujeta drug na drugega,
ko z licem sloniš na njenih prsih.

Predstavljaj si njene besede, ki jih ne izgovori, pa veš, da jih misli:
vse bo v redu, vse bo v redu.

V objemu si predstavljaj, kako te obliva hormon ljubezni.
Predstavljaj si vso toplino, ki jo potrebuješ.

Predstavljaj si objem, ki ugasne vse tvoje alarme.
Ki pomiri vsako tvojo celico.

V objemu se sprošča tvoje telo, mišica za mišico, vlakno za vlaknom.
Dokler ne zapreš oči in odplavaš v sen gotov, gotova, da objem bo še vedno tu, ko se zbudiš.

Vse bo v redu, vse bo v redu.

(Tako sem v mislih objela svojega očeta nekaj tednov pred njegovo nenadno smrtjo.)

Pomladna čuječnost

Si že kdaj bila v trenutku, Katja?
Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?

Pridi, Katja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Ker gozd vse prenese.

Stopaj počasi.
Vzravnaj trup in vrat.
Sprosti ramena.
Dvigni pogled.

Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake,
ki plešejo s toplim pomladnim soncem.
Z vsakim pogledom odloži skrbi.

Ne tako hitro, Katja.
Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni.
Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce.
Čutiš toploto na svoji koži?
In pusti, naj te počeše pomladni veter.
Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.

Pridi, Katja, nadaljujva.

Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam.
Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?

Prisluhni pticam, Katja. Vsaka poje drugače.
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Gozd vse prenese.

Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno.
Z vsakim pogledom odloži svoje misli.

Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo.
Tam odloži svojo jezo.

Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Katja? Tako je spomladi.
Z vsakim gibom odloži skrbi.

Ko stopaš po gozdni poti,
iztegni roko,
da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste.
Z vsakim dotikom odloži svoj sram.

In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki?
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom.
Z vsakim izdihom odloži svoje misli.

Katja, gozd vse prenese.
Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Glej, divja češnja sneži!
In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.

Poglej v kostanjevo krošnjo in
njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki.
Z vsakim pogledom odloži svoj strah.

Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah?
Kot bi šumeli nevihtni valovi.
Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.

Gozd vse prenese.

Skoraj na koncu poti sva, Katja.
Je kaj lažji korak?
Je potišal vihar v glavi?
Je pomirjeno srce?
Je to skoraj smehljaj na obrazu?

Saj ti pravim, gozd vse prenese.

Dekle iz ogledala

Kdaj jočeš pred ogledalom, kot joče Katja?

Bolečina Katji zarine nož v srce in ga še nekajkrat obrne, da bi zaleglo, ona pa nima nikogar, ki bi s toplimi dlanmi zajel njena lica in z njih obrisal hudournik solz, ki si je tam utrl svojo strugo.

Zateče se v kopalnico, ko ji srce poka in krvavi, zaklene vrata in čaka, da vihar popusti.

Hiša je sicer polna, a Katja je sama s hromečo bolečino in zdi se ji, da je ne bo nikoli konec.

Naslonjena na vrata z dlanmi pokriva svoje oči, da jih ne izjoče, in z odprtimi usti hlasta za zrakom. Tako sama je z bolečino, ki ji razjeda prsni koš.

Naenkrat ugotovi, da v kopalnici ni sama.
Dvigne pogled in zagleda dekle, ki že ves čas zre vanjo iz ogledala.
Vidi njena napol odprta usta.
Njen razboleli obraz.
Njene izpraznjene oči in razmočena lica.

Gledata se iz oči v oči.

Dekle iz ogledala s pogledom raziskuje Katjin žalostni obraz.
Nežno jo boža s svojimi modrimi očmi, ki govorijo: Vem, da boli. S tabo bom, dokler ne mine.

Zdaj druga drugo bodrita: Nisi sama, s tabo bom, dokler ne mine.

Gledata se in si s pogledom izpirata bolečino, ki se je razpasla v prsnem košu.
Dokler se ne umiri srce.
Dokler se ne ustavi deževje na obrazu.

S pogledom si božata lica, kot mama boža lica svoji deklici.

Nato Katja stopi k umivalniku, odpre pipo in sklene dlani, da jih napolni z vodo.
Skloni se in s hladno vodo z obraza obriše še zadnje sledove svoje žalosti in osamljenosti.

Še zadnjič pogleda dekle iz ogledala, se ji skoraj nežno nasmehne,
ko obe v en glas ponovita: Nisi sama.

Jesen te kliče, da upočasniš

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna,

je njena dnevna mantra, je ritem njenega srca.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna, je ritem njenega srca, ki že dolgo ni več njeno. Ki nikoli ni bilo res njeno. Njeno srce je metronom, ki so ga uravnali drugi. Katja pleše v ritmu, ki ji ga tolčejo ljudje v njenem življenju. In Katja pleše še bolj na poskok, da ji njeni godci še bolj ploskajo. Zasopla bega v ritmu, ki ni njen in ga ne zmore več.

Katja, jesen že dolgo ni bila tako lepa: topla, zlatorumena, škrlatnordeča. Zlatorumena, škrlatnordeča in vabljiva. Stopi ven, Katja.

Ne hiti, stopaj počasi, lenobno kot meglica, nežno zibajoča svoje boke.

Naj bodo tvoje misli z listjem, ki pada s krošenj, kot bi deževalo. Naj spremljajo šelest pod tvojimi podplati. Postoj, Katja, pod jesensko obarvanim drevesom. Jesen te kliče, da upočasniš. Da sočutno objameš svoje telo in izjokaš svojo stisko.

In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.

Dekle z najljubšim ogledalom

Katja ima najljubše ogledalo. Táko, ki jo podaljša, ki stanjša njena stegna, ki zoža njene boke. To sem prava jaz, si pomirjujoče prigovarja, ko opazuje svoje telo v svojem najljubšem ogledalu, tistem v predsobi.

Ogledalo v njeni sobi ji ni všeč, v tistem je videti polnejša, in to seveda ni ona, ne more biti ona.

Ogledalo v kopalnici je ne ogroža, saj v njem vidi le svoj obraz.

Ko hodi po mestu, je njeno ogledalo vsaka izložba. So lica prepolna, stegna premočna?, preverja in razočarana stopa mimo.

Njena nočna mora so kabine za preoblačenje v tekstilnih trgovinah: hladna svetloba kot v mesnici je povečevalno steklo za vse nepopolnosti njenega telesa. Slika v ogledalu kabine seveda ni ona, ne more biti ona! Oddahne si, ko stoji pred takim ogledalom in mora pomeriti samo majico, da ji ni treba razgaliti celega telesa. 

Ko zjutraj vstane iz postelje, na poti v kopalnico z levo in desno dlanjo skoraj nevidno poboža svoja stegna in pomisli, so kaj ožja. Ko pride domov iz šole in stopa po stopnicah v prvo nadstropje, se ozre nazaj, da bi v svojem najljubšem ogledalu na dnu stopnic preverila, ali je slika v njem taka, kot mora biti.

Svojega telesa se zaveda vsak trenutek. Z dlanmi preverja njegove obline, spremlja drgnjenje kože na notranji strani stegen, kako močno jo med sedenjem stiskajo hlače v pasu, kakšna je njena slika v ogledalu.

Njen odsev jo zalezuje vsepovsod.

Ali bom sploh kdaj tako suha, obupuje, ko na ulici opazuje vitko dekle pred sabo. Ko bi le bila tako suha!, zaječi sama pri sebi, če bi bila tako suha, bi bilo konec vseh mojih težav, jo posrka vrtinec njenih misli, iz katerega se ne zmore rešiti sama.