Solzne sestre

Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Tako kot tebi so jim potoki, reke, hudourniki solz izpirali obraze.
In njihove neuslišane prasolze so zdaj tudi tvoje solze.
Nisi sama.

Tudi danes smo že vse s svojimi solzami
zalivale tla pod nogami in
iz vseobsegajoče bolečine ustvarile najbolje,
kar smo mogle.

Vse naše zgodbe so le odtenki iste zgodbe,
ki jo ženske pišemo že stoletja.

Sosede, sodelavke, znanke
niso nesposobne, nespametne in šibke.
So le ženske,
tvoje solzne sestre.

Zato naslednjič,
ko srečaš svojo solzno sestro,
poglej s sočutjem njeno zgodbo in
s toplim pogledom podpri njena od žalosti udrta lica,
da jo spomniš:
nisi sama.

V konfliktu ni zmagovalca

“V konfliktu se spremeni naše fiziološko stanje, začnemo se braniti. V stanju obrambe se težko (čustveno) reguliramo in ne moremo uporabljati svojih intelektualnih zmožnosti. V obrambi sprejemamo slabše odločitve in se vedemo manj primerno. Oseba se mora počutiti varno, da bi lahko uporabila vse vire, ki jih je dobila s človeškim razvojem. Naš cilj bi torej morali biti varni odnosi.”

“Če želimo, da oseba pokaže svojo ljubečo plat, ji ne smemo groziti.”

Vir: dr. Stephen Porges, YouTube posnetek Learning to feel safe

Ženske z večnim nasmehom

Nekatere ženske po Zemlji stopajo s tako radostjo,
da se zdi,
da jim je življenje popolnoma prizaneslo.
Vsako srečanje z njimi so
prijazne besede,
življenje v očeh in
nasmejan obraz.

Kot bi jim leta v obraz izklesala večni nasmeh.
Neuničljive.

Le redko z besedo ali dvema nakažejo svojo težko zgodbo,
in s svojim nasmehom preslepijo nepozornega poslušalca.
A tisti,
ki s srcem začuti globine pod njihovo usnjato kožo,
ve,
da nasmeh ni vse, kar nosijo,
in da na samem tudi one kdaj jokajo.

Kako zlomiti nežno dušo

Povej ji, da bi morala biti bolj družabna,
in njeno zadržanost označi za hibo.
In ko opaziš,
da v množici sameva,
poskrbi, da ji ne prideš nasproti,
da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.

Hrani se z njeno brezpogojno podporo in vero vate,
nato pa ji reci,
da tega itak nisi potreboval.
Da je za to nisi nikoli prosil.

Vdiraj v njen osebni prostor,
z dotiki, ki jih ne prenese in ne želi.

Obreguj se vanjo z opazkami o
njeni preobčutljivosti,
njenem izgledu,
njenem …
kar ti srce poželi.

Ko je preplavljena,
ko se utaplja v svojih čustvih,
poglej stran.
Naj utone.
Ali pa ji nesočutno zabrusi,
naj se že enkrat umiri.

Ko te jasno prosi za podporo,
ji jo odreci in
jo razglasi za prezahtevno.

Čeprav ti daje vse in še več,
od nje zahtevaj ravno tisto,
česar ti ne zmore dati.
Od nje zahtevaj nemogoče.

In na koncu
njeno nežnost,
njeno občutljivost,
njeno empatijo in
sočutje
razglasi za norost.

Post scriptum

In pride dan,
ko misliš,
da so ti zlomili krila,
dan, ko misliš,
da nisi za ta svet,
pa spet vstaneš iz pepela,
spet za naslednjih petsto let.

Poletna čuječnost

Pozno poletno popoldne je,
ko se Katja odpravi na sprehod v gozd.
Vsi ti sprehodi, vsi ti koraki,
kaj mi je tega treba,
se vpraša.
Ker delujejo, se nasmehne sama pri sebi.
Po napornem dnevu na sprehodu vedno spet najde sebe.

Namesto sprehoda bi se Katja lahko lotila telovadbe,
da se omami z endorfini in
zbeži pred sabo.
Lahko bi meditirala,
pa je vsak njen poskus meditacije živčna vojna.

Tako se Katja raje s kolesom pripelje pod vznožje manjšega hriba,
od koder nadaljuje peš.

Poravna svoje telo in
stopi na pot odkrivanja svojih čutenj.

Medtem ko naredi prvih nekaj korakov,
Katja preveri stanje v svojem telesu.
Prsni koš je poln nemira, rahle žalosti in jeze.
To trojico težko prenaša.
A zdaj ko je vajo ponovila že tolikokrat,
ji je jasno,
da bo sprehod zaključila z mirom v srcu.

Čas je zakorakal globoko v poletje,
zato na gozdnih tleh že leži prvo odpadlo listje.
Katja postoji in pobere kostanjev list,
ki še ni popolnoma suh,
zato je pod njenimi prsti kot usnje.
Raztrga ga in raztrese po gozdni poti.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.

Le par korakov naprej na tleh zagleda drobno zeleno kostanjevo ježico.
Spet se skloni in jo pobere.
Tokrat je občutek v dlaneh drugačen:
kožo ji draži kepica mehkih iglic.
Nekajkrat jih poboža s prsti,
nato ježico spusti na tla in
sprehod nadaljuje praznih rok.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.

Če je njen postanek predolg,
se je takoj lotijo komarji,
da nestrpna stopi naprej.

Vrhunec poletja je,
zato je v gozdu soparno.
Na razgaljene roke se ji lepi vlaga in
zaveda se,
da ji je ob tem skoraj neprijetno,
a tudi ta občutek jo vrača v tukaj in zdaj.
Srbi jo in pika,
da se z dlanmi večkrat podrgne po svojih rokah.
A hkrati se opomni,
da ji je ob vsem tem tudi prijetno,
saj se ji na poletnem sprehodu ni treba boriti z neprijetnim zimskim mrazom.

Med visokimi drevesi na trenutke zaveje težak poletni zrak in
Katji odleže.
Dotik vetra jo vrne v tukaj in zdaj.

Ko veter pojenja,
se Katja zave globoke in vseobsegajoče gozdne tišine.
V tem delu gozda je sama.
Ljudje so na dopustu in
gozdnih sprehajalcev je le malo.
To spoznanje jo vrne v tukaj in zdaj.

Opazi, da ne sliši ptičjega petja.
Še pticam je prevroče,
da bi odpirale svoje kljune, pomisli in
misel jo vrne v tukaj in zdaj.

Počasi počasi rahlo zadihana osvoji vrh hriba in
pred njo se razprostre manjši travnik.
Ko stopa po stezi čezenj,
se rahlo skloni in iztegne roko,
da se dotakne zacvetelih trav,
ki nežno pobožajo njene prste.
Dotik jo vrne v tukaj in zdaj.

Naprej na stezi opazi suhe lipove cvetove.
Enega pobere, zaluča v nebo in
opazuje, ko na tleh pristane kot helikopter.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.

Pot nadaljuje po bolj obljudenem delu,
kjer sreča neznance.
Nekateri dvignejo pogled in
jo toplo pozdravijo z očmi,
da ji pogreje srce.
Nekateri gredo mimo nje,
kot da je nevidna,
in Katja pomisli,
da so morali imeti naporen dan.
Srečanja s sprehajalci jo vračajo v tukaj in zdaj.

Nekateri mimoidoči sprehajajo svoje pse, in
Katja opazi, da v poletni vročini kosmatincem jeziki visijo do tal.
Vsak pogled na štirinožca jo vrne v tukaj in zdaj.

Krožna pot jo pripelje nazaj na travnik,
kjer v travi opazi nešteto kobilic.
Postoji za trenutek in hkrati začuti,
da je zdaj zrak že lažji.
Trenutek jo vrne v tukaj in zdaj.

Pozno popoldne je,
ko Katja sestopa s hriba in
preveri, s čim zaključuje sprehod.
Začuti, da se njene misli umirjajo,
da je lažje telo,
da je lažji korak,
da je lažje srce.
Vsi njeni postanki, dotiki, pogledi, trenutki …
ustavljajo njene misli in jo vračajo v tukaj in zdaj.
Vedno deluje, pomirjena pomisli Katja
ko zaključi svoj sprehod.

Pa tvoj gozd? Je drugačen?
Pripoveduj mi o njem.

Brezno med dvema Facebook nasmeškoma

V kavarni sta se usedla za prosto mizo in
pristopil jima je mlad natakar.

Na natakarjevih podlakteh je opazil več cigaretnih opeklin in
ji potiho rekel: Praznina.

Še ona je pogledala fantove brazgotine in
se sočutno odzvala: Poznam.

Pogledal jo je pomenljivo in
jo pozval: Povej mi več o tem.

Ozrla se je vase in
mu čez čas odgovorila:

Praznina te zadane samega med štirimi stenami.
In če imaš srečo, veš, kaj se ti dogaja.

Če te sreče nimaš, pa ti ni jasno,
od kje tank, ki je ravno zapeljal čez tvoje telo.

Včasih je praznina čisto nežna,
blag nemir,
mild annoyance, so to speak.

Ko pa je v polnem zamahu,
praznina zeva kot najgloblje brezno in
vleče vase kot črna luknja.
Taka praznina ti vleče zrak iz pljuč.
Zgrize, obere te do kosti.

Kaj govori telo

Se kdaj ustaviš, da prisluhneš svojemu telesu?
Si kdaj zares prisluhneš?


Kaj občutiš, ko zrak zadiši po poletju?
Kaj takrat pravi tvoje telo?
Kakšen pa je občutek, ko skozi telo steče strah?
Te stisne v trebuhu?
In kako je, ko zrak zadiši po nasilju?
Kot bi se skozi črevesje usul plaz ostrih iglic?

Kaj občutiš, ko ti je preprosto samo lepo v trenutku,
ker je s tabo lep spomin, ker sije sonce in pihlja topel veter?
Kakšen je občutek v telesu, ko te oblije žalost?
Kot bi se razlilo srce?
In kako je, ko te žalost požira?
Kot bi te srkala črna luknja? Sploh lahko dihaš?

Kaj občutiš, ko je zlomljeno srce?
Kakšen je občutek v telesu, ko si otopela?
Kot bi iz prsi zevala praznina?
Kje zaboli, ko kdo prestopi tvoje meje?
Se sploh zavedaš bolečine?

Kaj občutiš, ko se krohotaš brez zavor?
Se nekje vmes zaveš, kako dobro ti dene tak smeh?
Kakšen je občutek v telesu, ko te preplavi sram?
Neznosen, da bi najraje zbežala iz lastnega telesa?
Kako je, ko izveš za smrt bližnjega?
Kot bi v srce kirurško zarezala žiletka?

Kaj občutiš, ko se ti za hrbet priplazi tesnoba?
Ti stisne sapnik?
Kakšen je občutek, ko si ljubljena in se raztapljaš v objemu?
Ugasne alarm?
In kako je, ko se ti zdi, da nisi ljubljena?

Kako je v telesu, ko nekoga pogrešaš?
Nežna bolečina grizlja tvoj prsni koš?
Kako je, ko hrepeniš?
Kje v telesu se zbuja tvoje hrepenenje?
Kakšen je občutek, ko si ponosna nase?
In ko je kdo drug ponosen nate?
Si takrat z nogami še na tleh?

Kako je, kako je, kako je?

Si kdaj zares prisluhneš?
Znaš biti s svojimi občutki?

Tvoje telo je tvoj dom, tvoje zatočišče.
Prisluhni mu. Začuti ga.

Pomladna čuječnost

Si že kdaj bila v trenutku, Katja?
Tam, kjer ni solz, jeze, strahu in sramu?

Pridi, Katja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Ker gozd vse prenese.

Stopaj počasi.
Vzravnaj trup in vrat.
Sprosti ramena.
Dvigni pogled.

Ozri se v nebo, v divje aprilske oblake,
ki plešejo s toplim pomladnim soncem.
Z vsakim pogledom odloži skrbi.

Ne tako hitro, Katja.
Postojva na gozdni jasi, od regrata zlatorumeni.
Zapri oči in pusti, da te pogreje pomladno sonce.
Čutiš toploto na svoji koži?
In pusti, naj te počeše pomladni veter.
Vsak sončni žarek in vsak dotik vetra odneseta del tvojega bremena.

Pridi, Katja, nadaljujva.

Dvigni pogled in prisluhni napol olistanim krošnjam.
Slišiš, spomladi šumijo drugače kot jeseni?

Prisluhni pticam, Katja. Vsaka poje drugače.
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Gozd vse prenese.

Poglej griče v daljavi, kako se barva gozda preliva iz svetle v temno in temne v živo zeleno.
Z vsakim pogledom odloži svoje misli.

Postoj pod bukvijo in poglej v sonce skozi njeno živozeleno krošnjo.
Tam odloži svojo jezo.

Si si že stotič oblekla in slekla jopico, Katja? Tako je spomladi.
Z vsakim gibom odloži skrbi.

Ko stopaš po gozdni poti,
iztegni roko,
da s prsti nežno oplaziš kosmate novorojene lipove liste.
Z vsakim dotikom odloži svoj sram.

In slišiš, kako hrustajo storži pod koraki?
Vsakič ko prisluhneš, odložiš svoj strah.

Vdihni zrak, pomešan s sladkim pelodom.
Z vsakim izdihom odloži svoje misli.

Katja, gozd vse prenese.
Tvoje misli in skrbi, strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.

Glej, divja češnja sneži!
In vsakič ko se ozreš, odložiš svoje skrbi.

Poglej v kostanjevo krošnjo in
njegove liste, ki se odpirajo kot dežniki.
Z vsakim pogledom odloži svoj strah.

Slišiš šumenje visoko visoko v krošnjah?
Kot bi šumeli nevihtni valovi.
Spusti težave, naj jih nosijo krošnje.

Gozd vse prenese.

Skoraj na koncu poti sva, Katja.
Je kaj lažji korak?
Je potišal vihar v glavi?
Je pomirjeno srce?
Je to skoraj smehljaj na obrazu?

Saj ti pravim, gozd vse prenese.

Dekle iz ogledala

Kdaj jočeš pred ogledalom, kot joče Katja?

Bolečina Katji zarine nož v srce in ga še nekajkrat obrne, da bi zaleglo, ona pa nima nikogar, ki bi s toplimi dlanmi zajel njena lica in z njih obrisal hudournik solz, ki si je tam utrl svojo strugo.

Zateče se v kopalnico, ko ji srce poka in krvavi, zaklene vrata in čaka, da vihar popusti.

Hiša je sicer polna, a Katja je sama s hromečo bolečino in zdi se ji, da je ne bo nikoli konec.

Naslonjena na vrata z dlanmi pokriva svoje oči, da jih ne izjoče, in z odprtimi usti hlasta za zrakom. Tako sama je z bolečino, ki ji razjeda prsni koš.

Naenkrat ugotovi, da v kopalnici ni sama.
Dvigne pogled in zagleda dekle, ki že ves čas zre vanjo iz ogledala.
Vidi njena napol odprta usta.
Njen razboleli obraz.
Njene izpraznjene oči in razmočena lica.

Gledata se iz oči v oči.

Dekle iz ogledala s pogledom raziskuje Katjin žalostni obraz.
Nežno jo boža s svojimi modrimi očmi, ki govorijo: Vem, da boli. S tabo bom, dokler ne mine.

Zdaj druga drugo bodrita: Nisi sama, s tabo bom, dokler ne mine.

Gledata se in si s pogledom izpirata bolečino, ki se je razpasla v prsnem košu.
Dokler se ne umiri srce.
Dokler se ne ustavi deževje na obrazu.

S pogledom si božata lica, kot mama boža lica svoji deklici.

Nato Katja stopi k umivalniku, odpre pipo in sklene dlani, da jih napolni z vodo.
Skloni se in s hladno vodo z obraza obriše še zadnje sledove svoje žalosti in osamljenosti.

Še zadnjič pogleda dekle iz ogledala, se ji skoraj nežno nasmehne,
ko obe v en glas ponovita: Nisi sama.

Jesen te kliče, da upočasniš

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna,

je njena dnevna mantra, je ritem njenega srca.

Učinkovita, skrbna, natančna, popolna, je ritem njenega srca, ki že dolgo ni več njeno. Ki nikoli ni bilo res njeno. Njeno srce je metronom, ki so ga uravnali drugi. Katja pleše v ritmu, ki ji ga tolčejo ljudje v njenem življenju. In Katja pleše še bolj na poskok, da ji njeni godci še bolj ploskajo. Zasopla bega v ritmu, ki ni njen in ga ne zmore več.

Katja, jesen že dolgo ni bila tako lepa: topla, zlatorumena, škrlatnordeča. Zlatorumena, škrlatnordeča in vabljiva. Stopi ven, Katja.

Ne hiti, stopaj počasi, lenobno kot meglica, nežno zibajoča svoje boke.

Naj bodo tvoje misli z listjem, ki pada s krošenj, kot bi deževalo. Naj spremljajo šelest pod tvojimi podplati. Postoj, Katja, pod jesensko obarvanim drevesom. Jesen te kliče, da upočasniš. Da sočutno objameš svoje telo in izjokaš svojo stisko.

In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.